Vedela sem, da bo prišlo do tega, ko se je moj oče odločil, da bo prodal staro stanovanje, da bo potrebno izprazniti vse te omare in organizirati prevoz. Tako je prišel dan, ko se je našel kupec in imeli smo dva meseca čas, da vse izpraznimo. Ni mi bilo enostavno to delati, ker sem veliko otroštva preživela v tej hiši, vse te kljuke, omare, mize, stoli, so bili del mojih spominov. Če bi lahko, bi nekoga plačala, da bi vse te omare izpraznil, kajti čustva so hudič. Še sama nisem vedela, da se me bo tako dotaknilo, dokler ni prišel dan, ko sem morala to storiti in začeti prazniti stanovanje.
Obšla me je neka žalost, kot da dajem zadnje spomine od tu, kot da je to tisti konec, ko ne bo več sledi mojega otroštva, solze so tekle, priznam, da sem potrebovala čas, da sem sploh lahko omare praznila. Nisem mogla ustaviti solz, tekle so do konca in tisti dan je bil ena velika žalost. Če bi jaz to imela, nikoli ne bi mogla prodati, preveč spominov, preveč boli, da bi lahko to dala. Sigurno bi to imela, pa če tudi bi stanovanje obiskovala enkrat na leto, to je del mojega otroštva, nisem ga hotel pozabiti, a kupec se je našel in oče je odločil prodati.
Ta dan mi ni bil lep, najraje bi zbežala, ne pa da sem praznila omare, nosila stole in mize v tovornjak v premišljevanju, da ne bom več prestopila tega stanovanja, da bo v enem letu spremenjeno, čisto drugačno, da bodo sledi izginile. A, kaj hočemo na življenje in odločitve drugih ne moremo vplivati, tako tudi jaz nisem mogla vplivati na mojega očeta, to je bila njegova odločitev, lahko sem samo prišla pomagat praznit omare in vse ostalo. Kaj bi dala, da bi stanovanje ostalo, omare so polne spominov, nočem dati tega stran od sebe, a ne morem.