Zopet sem v roku pol leta uničila skoraj vse spodnje majice zaradi čistih neumnosti. Eno sem po nesreči zabarvala pri frizerki, ker sem bila nerodna. Eno sem strgala, druge pa zabarvala. Tako, da moram ponovno predčasno v ponovno nakupovanje, ker mi je ostala samo ena. Pa še namenoma sem jih kupila malce več, da jih bo tudi v primeru kakršnekoli nezgode ostalo vsaj nekaj. Pa mi tudi na ta način ni bilo namenjeno, da jih imam dlje.
Ne bi bilo pa slabo razmisliti, kako jih bom bolje pazila, da mi ostanejo kdaj cele vsaj kakšno leto, če ne še več. Pred leti sem se namreč navadila, da nosim spodnje majice, zlasti pozimi, in če je nimam, se počutim na pol, bosa. Kdo bi si misli, da bom po svojih najstniških letih, ko sem sredi najhujše zime hodila v na pol poletnih oblačilih, kadar sem šla ven. Takrat mi je bila še sama misel, da bi doma imela spodnje majice pretežno neprimerna, kaj šele, da bi jih dejansko nosila. Moja mami se je vedno držala z glavo, se mi danes zelo rada smeji, ko se me spomni na kaj takega. Vedno sem ji odgovarjala nazaj, da so spodnje majice za babice in da jaz nisem babica. Danes me pa draži, če sem morda že babica in če slučajno česa ne ve. Imam pa vsaj smisel za humor, to pa moram priznati. Jaz pa za seboj nauk, da naj ne bom preveč pametna, ker se v življenju hitro lahko kaj obrne in postaneš tarča za svoje lastno pametovanje.
In tako sem danes zopet režem poškodovane majice, ker imam samo eno spodnjo majico celo in ostale spodnje majice, ki zopet postajajo krpe za brisanje prahu ali pa nekaj podobnega. In do nadaljnjega moram preživeti z eno spodnjo majico, dokler ne pridem do časa, da si grem kupit nove spodnje majice za nadaljnjo uporabo.
…