Eno jutro sem videla, da se zunaj nekaj premika. Ko sem šla pogledat, sem videla, da je zunaj majhna muca. Otroci so takoj prileteli zraven in jo začeli božati. Tako zelo so bili veseli, da so videli muco. Seveda sem se zavedala, da to ni naša muca in da moram poiskati lastnika. Tisti dan sem neprestano spraševala, ali kdo pogreša kakšno majhno muco, ker se je zatekla k nam.
Proti večeru, ko nisem izvedela čisto nič in je muca še vedno bila pri nas, pa me je poklicala soseda, da je zjutraj videla, kako je en avto pripeljal do hiše, odprl vrata in nekaj dal ven. Ker ni vedela, kaj je to bilo, se sedaj ve, da je to bila prav ta mala muca. To je pomenilo, da se je nekdo hotel znebiti muce in da ni od nikogar. Kako so bili otroci veseli, ker so vedeli, da to pomeni, da je lahko muca naša. Sprva nisem bila tako prepričana, ker res nisem želela imeti muce v hiši. Tako smo se resno pogovorili, otroci so videli, da mislim resno, ko sem jim predlagala, da je muca lahko naša, samo da, je ne bomo imeli v hiši.
Tako so imeli čas za premislek in seveda so se odločili, a bodo muco imeli, pa čeprav bo morala biti večina časa zunaj. Pa smo postali lastniki izgubljene muce. Ne vem, kakšno srce ima človek, da lahko tako vrže majhne muce iz avta. Seveda je prepričan, da se bodo majhni mucki ljudem zasmilili in jih bodo vzeli za svoje, kot smo jo vzeli mi.
Bi pa rada vedela, kdo to počne. Prav vesela bi bila, če bi zvedela, kdo tako grdo dela z živalmi. Pri nas se naša mala muca sedaj počuti ljubljeno, ker jo otroci obožujejo, moram pa priznati, da sem se tudi jaz pošteno navezala nanjo. …