Lepo je, če te vsako jutro, ko greš v službo nekdo pozdravi in v mojem primeru so to gasilci, saj jih imam praktično za sosede. No niso ravno sosednja hiša, so pa zelo blizu mene in vsekakor na poti poti v službo in iz službe. Mislim, da so to najbolj prijazni ljudje, ki sem jih kadarkoli uspela srečati. Ne da drugi ljudje niso prijazni, ampak tako kot opažam, so vsi ti gasilci, ki jih srečujem resnično izjemno prijazni, brez izjeme.
Sama imam zelo zahtevno delo, saj delam v kavarni in tam doživim zelo veliko različnih situacij dnevno. Od izjemno prijaznih ljudi, do popolnega nasprotja. Kar je pa najtežje, je pa tempo in fizičen napor dela, ki je res na trenutke skoraj, da nemogoč. Skuhati več kot dvesto kav v dveh urah ni ravno najbolj preprosto. Poleg raznolikih strank so velikokrat tudi gasilci moji gostje, sicer ne tisti, ki so skoraj moji sosedje, ampak iz drugega društva. In moram reči, da ne glede na to, kakšna je bila situacija so bili vedno prijazni in razumevajoči. Se je že zgodilo, da so zelo dolgo čakali na naročilo, ker je bila gneča ali pa sem komu prinesla napačno naročilo. Sicer se kaj takega zelo redko zgodi, ampak vseeno pa se in takrat so bili vedno zelo razumevajoči.
Vem, da bi imela zelo prijetno delo vsak dan, če bi bili vsi takšni, kakor so gasilci, saj je delo v prijetnem okolju vedno boljše. Ko delaš v kavarni, doživiš marsikaj od izjemnega razumevanja do težava zaradi malenkosti in to slednje zna mnogokrat ustvariti še vrsto drugih težav. Sicer sem se že navadila, da v takšnih primerih, tudi če ni bila moja napaka, naredim vse, kar je možno, da se položaj umiri in gre, lahko življenje lahko lepo naprej. Mi je pa vedno prijetno ob misli, da vem, da bodo vsaj gasilci vedno prijazni.